Naselja

Naselja v Občini Prevalje

Materialni dokazi o življenju na območju Mežiške, Mislinjske in Dravske doline segajo v čas med tretjim in drugim tisočletjem pred našim štetjem, v čas srednje in pozne kamene dobe – neolita. Redki kamniti predmeti so edini sledovi prvih prebivalcev v naših krajih. Na Prevaljah so ohranjene sledi iz rimskih časov. Najstarejše ohranjeno jedro Prevalj predstavlja naselje okrog župnijske cerkve Device Marije na Jezeru. V ohranjenih pisnih virih je prvič omenjena leta 1335, vendar je cerkev precej starejša.

Prevalje so urbanizirano naselje ob reki Meži domala sredi Mežiške doline, kjer se ta najbolj razširi in ga obkrožajo Dolga Brda, Breznica, Stražišče z Brinjevo goro, na jugu Navrški, Temelnov in Riflov vrh, v ozadju pa zaokrožujeta slikovito podobo kraja in dajeta zavetje Uršlja gora in Peca. Ime Prevalje je baje latinskega izvora: Prae valle – Pred dolino (Podjunsko), druga razlaga je, da izhaja iz preva-la, čez katerega je nekoč vodila rimska cesta in tretja, da se je področje na desnem bregu reke Meže imenovalo Prewali, o čemer priča ohranjen katastrski zemljevid iz leta 1827. Staro mestno jedro predstavlja Farna vas, danes Na Fari, mesto pa tvorijo zaselki Glavarstvo, Perzonali, Stare sledi, Nicina, Prisoje, Ugasle peči, Na Postaji, Na produ, Polje, Zgornji kraj, Spodnji kraj, Ob Meži, Pod gonjami, Pri Brančurniku. Osrednji del mesta, Trg, je razpotegnjen vzdolž regionalne ceste, ki pelje proti vzhodu mimo Raven na Koroškem naprej v Dravsko in Mislinjsko dolino, na zahodu pa vodi mimo Poljane do Črne ali preko Holmca v Pliberk. S Prevalj vodijo poti na Leše, Šentanel in Strojno. V bližini regionalne ceste teče reka Meža, ki so ji v zadnjih stoletjih nekoliko spremenili strugo, nekoč je razmejevala katastrsko občino Farna vas in Prevalje.

Zgodovina Prevalj je pravzaprav zgodovina železarstva, s katerim se je uveljavilo ime Prevalje. Leta 1823 sta brata Rosthorn postavila cinkarno, čez dobrih deset let so se preusmerili v železarstvo, slavo pa so Prevaljam prinesle železniške tirnice in osi. Železarna Prevalje je bila do svoje ukinitve leta 1899 najmodernejša v tem delu Evrope.

Na Prevaljah je bila od leta 1919 do 1927 uprava in tiskarna družbe sv. Mohorja, ki je pribežala iz Celovca na Prevalje. Natisnili so 90 naslovov knjig v dva milijona izvodih. V osnovni šoli na Prevaljah je leta 1961 vzklila ideja o bralni znački prof. Stanka Kotnika in pisatelja Leopolda Suhodolčana. V centru Prevalj ohranja spomin na pomembne osebnosti Spominski park, kjer sta tudi pomnika železarstvu.

Kraj se je z zanimivimi stavbami razvil ob glavni cestni povezavi doline, na vzhodu stoji Brančurnikova gostilna, katero upravlja že sedmi rod. V starem jedru nasproti najstarejše Ahacove hiše še danes stoji Rebernikova kovačija, v lasti četrtega rodu Rebernikov. Nižje ob Flisovem potoku stoji hiša, v kateri je bila prva bolnišnica za železarje, desno ob njej Šašlova hiša, streljaj levo hiša Filipowskega, naprej gostilna Vaukan, v kateri je imela prostore prva pošta, nasproti njej Riflova gostilna, nekoč Čibronova gostilna, ena najstarejših v kraju. Na desnem bregu reke Meže, na Glavarstvu, stoji stanovanjska hiša, ki je bila nekoč namenjena vodstvu železarne, okrog katere se je širil velik park, v katerem je stal prvi javni spomenik v Mežiški dolini v čast Augustu Rosthornu. Na Starih sledeh je zanimiva večstanovanjska hiša, prvi delavski blok z elementi angleške arhitekture, ki je bil v času železarstva na Prevaljah zgrajen za delavce železarne in premogovnika Leše, Preganthauz. Med novejšimi stavbami stoji tik ob glavni cesti proti Ravnam na Koroškem med avtobusnim postajališčem in stavbo Koroške banke Družbeni dom, kjer ima prostore tudi Občina Prevalje, njemu nasproti zdravstveni dom, ob poti Na Faro se razteza poslopje osnovne šole s športno dvorano in športnimi površinami. Prevalje so 22. decembra 2005 postale mesto.

Farna vas - Fara

V 15. stoletju zasledimo prvič omenjeno uradno ime Farna vas. J. V. Valvazor je poročal, da so 23. septembra 1473 Turki preko Jezerskega vdrli na Koroško in tu “z ognjem in mečem gospodovali” in se po vrnitvi preko noči utaborili pri farni cerkvi Device Marije na Jezeru. Vzhodno od cerkve je še ohranjena skupina starejših zidanih stavb s kmečko in obrtno tradicijo 19. in 20. stoletja. Prvotno je bilo okrog farne cerkve šest domačij z gospodarskimi poslopji: Burdev, Ehleitner, Pristov, Vezjak, Štekl, Krištan … Leta 1819 so v mežnariji začeli poučevati otroke. Fara je postala žarišče slovenske kulturne in politične rasti, poudarjanja zavesti pa tudi slovenske gospodarske trdoživosti. Krščansko usmerjena politična in kulturna dejavnost je bila v glavnem osredotočena na Fari, duhovno v rokah župnikov in kaplanov, prostorsko pa pri gostilni Štekl in od leta 1927 pri Krištanu. Na Fari se je leta 1918 rojevala slovenska oblast Mežiške doline. V mežnarijo se je nastanila uprava Mohorjeve družbe, ki je pribežala iz Celovca in v letih od 1919 do 1927 natisnila okoli dva milijona slovenskih knjig. Na Fari so se rodili ali živeli pomembni ljudje, ki so zaznamovali kulturni prostor doma in v tujini. V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 pa se pojavljata Prevalje in Farna vas kot dve različni sosednji katastrski občini, ki sta bili poimenovani po najpomembnejših krajih na teritoriju, ki sta ga pokrivali. Prevalje so se z razvojem železarstva začele širiti, zato so tudi prejšnje območje Farne vasi poimenovali Prevalje, ime zaselka pa skrajšali v Na Fari. Nekoliko severozahodno od cerkve je železniška postaja z zanimivo in atraktivno stavbo iz leta 1863, zgrajeno ob odprtju železniške proge med Pliberkom in Dravogradom oziroma Celovcem in Mariborom. V njeni bližini stoji osnovna šola, zgrajena v 60. letih. V 70. letih se je v smeri od Fare proti Brančurniku razvil zaselek individualnih hiš Pod gonjami. Na ravnini med cerkvijo in glavno cesto, sredi najlepšega bivalnega okolja na Prevaljah, s pogledom na Uršljo goro in Peco, stoji od leta 2001 Dom za starejše Na Fari.

Šentanel

Od Štoparja po dolini Šentanelske reke proti Strojni, leži vas Šentanel poimenovana po farnem patronu sv. Danijelu in obdana z mogočnimi kmečkimi domovi in samotnimi kmetijami v okolici. Cesta se odcepi z glavne ceste med Prevaljami in Poljano in pelje pod slikovitim, kamnitim železniškim Štoparjevim mostom do vasi (688 m n. v.). Šentanel ima čudovito sončno lego s prelepimi razgledi. Sama vasica šteje le nekaj deset hiš in kmetij, naseljena je bila že v 12. stoletju in iz tistega časa je cerkveni zvonik. Novo cerkev sv. Danijela so zgradili 1865, okrog nje je urejeno pokopališče. Sredi vasi je Brusníkova lesena kajža iz leta 1652, ena najstarejših ohranjenih na Koroškem, z značilnim koroškim gankom, majhnimi okenci in pokrita s šitli. Od leta 1856 je v vasi šola, od leta 1945 podružnica osnovne šole Prevalje. Leta 1984 so s samoprispevkom krajanov zgradili novo šolo. Nad vasjo je ob dveh mogočnih lipah kapela sv. Uršule, pri kmetiji Gornik stoji kužno znamenje iz 16. stoletja, v okolici ob gozdnih poteh so številna sakralna znamenja, kašče, kovačija, muzej kmečkega orodja pri Dvorniku …, prave samorastniške mojstrovine. V stari mežnariji je spominska soba Luke Kramolca, v središču stoji spomenik padlim v drugi svetovni vojni. Tu je rojstni kraj skladatelja Luke Kramolca, ljudskega godca Cirila Marina, tu je župnikoval Fran Ksaver Meško, tu se je rodil Mitja Šipek, vrhunski metalurg, vsestranski umetnik. Nekoč izrazito samooskrbne kmetije s prevladujočo poljedeljsko dejavnostjo, ki so pridelovale različne vrste žit in poljščin, so se v sedemdesetih letih 20. stoletja usmerile v živinorejo, nekatere, predvsem v vasi in njeni bližnji okolici, pa tudi v turistično dejavnost. V kraju že več desetletij delujeta turistično in kulturno društvo s folklorno skupino in pevskimi zbori. Posebnost v kraju je ohranjanje narečnih pripovedi dramske skupine in ljudsko prepevanje Šentanelskih pavrov. Šentanel z razvitim kmečkim turizmom privablja številne obiskovalce in je prepoznaven turistični biser Slovenije.

Holmec

Dolga Brda je obmejno naselje nekoč samotnih kmetij, danes pa tudi individualnih hiš med dolinicama potokov Šentanelske reke in Lokovice.

V bližini je mednarodni mejni prehod Holmec. Tik ob njem je nekoč stalo mogočno šolsko poslopje. Leta 1977 so na Holmcu zgradili novo šolo. V okolici so ležišča premoga, ki so ga od sredine 19. do sredine 20. stol. v presledkih izkoriščali. Ob cesti Prevalje-Mežica, ob odcepu proti mednarodnemu mejnemu prehodu Holmec, leži naselje Poljana z jedrom ob gotski cerkvi Janeza Krstnika iz 14. stoletja, ki je najstarejša cerkev v prevaljski župniji. Na Poljani so 15. maja 1945 potekali sklepni boji II. svetovne vojne na evropskih tleh, v juniju 2001 pa boji za osamosvojitev Slovenije. 26. junija 1991 je bila izobešena slovenska zastava v znak samostojnosti RS. Del območja Poljane je proglašeno za Spominski park Svobodi in miru, saj je zaznamovan z zgodovino in ga krasi spomenik iz brona Svobodi in miru, delo Stojana Batiča. Ob cesti stoji kozolec, ki ga uvrščamo med toplarje in je eden redkih ohranjenih v dolini Meže. Ob njem je lesena skulptura Ajdovska deklica in spomenik Benjamina Kumpreja Ecche homo – Glej človek. Naselja Lokovica, Dolga Brda, Belšak in Poljana se povezujejo v krajevno skupnost Holmec.

Leše

Le slabe 3 km iz Prevalj leži v majhni kadunji na nadmorski višini 550 m – 675 m vas Leše.

Vas je razpotegnjena, hiše so strnjene ob cesti, na hribih pa v vencu obkrožajo vas kmetije Papež, Polesnik, Kresnik, Gutovnik, Pop, Kajžer, Ladra, Pristav, Praper, Hermonko, še više pa se dvigata in vabita pohodnike hriba Kal (1108 m) in Volinjak (886 m). Pravljično podobo okolja ustvarjata dve čudoviti gotski cerkvi iz 15. stoletja, ki stojita na hribu, cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenga. Uganka je, zakaj na tako odmaknjenem delu kar dve cerkvi, komaj nekaj metrov narazen in iz skoraj istega obdobja. Le pripovedka morda odstira tančico skrivnosti.

Na Lešah naj bi bila dva samostana moški in ženski. Zato tudi dve cerkvi, ena z žensko svetnico sv. Ano in ena z moškim svetnikom sv. Volbenkom, celo skrivni rov naj bi povezoval samostana s cerkvama. Cerkvi sta se bogatili skozi stoletja, a lepota gradnje in fresk ohranja čas 15. stoletja. V času cesarja Jožefa II. bi skoraj prišlo do ustanovitve samostojne župnije pri cerkvi sv. Ane na Lešah, to je preprečil prošt v Dobrli vasi s poročilom, da na Lešah župnija ni potrebna, ker tu bivajo večinoma le oglarji, ki morajo itak pogosto hoditi v dolino po življenjske potrebščine. V Miru leta 1891 je mogoče ponovno zaslediti težnjo, da bi Leše imele svojo faro. Zapisali so “Nemogoče … Lješani še pogorele cerkve ne morejo popraviti, potem bi pa morali farovž in pokopališče zidati. Kje pa vzeti?” Tako Leše nikoli niso postale fara.

Z Leš izhaja najstarejši daljši zapis iz Mežiške doline Leški rokopis. Rokopis je iz sredine 18. stoletja, nastajal je med leti 1733 in 1761. V njem so teksti nabožne in posvetne vsebine.

Do 19. stoletja je bilo na Lešah le nekaj kmetij, ko pa je leta 1818 dunajski mestni uradnik Blaž Mayer odkril ležišča rjavega premoga in so leta 1820 začeli premog načrtno izkoriščati, so se Leše iz tihega zaselka razvile v močno delavsko središče. V obdobju delovanja leškega premogovnika je nastalo veliko novih stavb, hiš za delavce in uradnike, prva bolnica v dolini, restavracija, šola. Rudnik je uradno prenehal delovati leta 1935, a rudarji so kopali premog še vse do leta 1939.

Leše danes le še delno spominjajo na rudarsko preteklost. Ob poti do nekoč rudarskega kraja je obnovljen vhod v rov Franciscus, v središču vasi pa pozivalnica, bolnica, Čopova vila, Anin dom in spomenik rudarju, umetniški relief iz kamna. Danes Leše spreminjajo svojo podobo. Večje pridobitve zadnjih let sta novo poslopje podružnične šole (1982) in asfaltirana cesta na Leše (2005). V kraju deluje Kulturno društvo Leše, ki z zbiralcema starin na vasi ohranjajo preteklost poznejšim rodovom in radi pokažejo številne predmete in dokumente leške zgodovine. Leše se razvijajo v sodobno vas, ki pa s pridihom preteklosti ohranjajo identiteto kraja.