Fotomonografija

N A Š A S T O R I J A


Nekoč je bila dolina vsa samotna in tiha …

V objemu ledenih gora se je rodila dolina, pod težo ogromne odeje ledu po vsem Koroškem. Potem se je led otajal in umaknil, voda je odtekala, valila prod in zasipala doline in kotline, se kdaj zataknila, zaostajala in nastala so jezera. Sloji peščenca še danes potrjujejo, da je bilo tod jezero. Na oni strani gori jih še imajo: Klopinjsko, Vrbsko, Osojsko in Baško jezero; pri nas pa so usahnila. Bila so tri v naši dolini: poljansko, prevaljsko-guštanjsko, ter dobrijsko, dolgo 1200 m. Višino nam kažejo terase na robu teh nekdanjih jezer, na Prevaljah na Barbari, druga na Dobjem, tretja na Ravnah, četrta na Čečovju in peta na Javorniku. Tako začenjamo pripoved o nastanku Prevalj, z eno od ljudskih pripovedk, starih storij o jezeru.

Spokojnost jezera je zvabila tri graščakove hčerke
s Temelnovega gradu v Zagradu na jezero.

Nekoč je bilo jezero in pri Temelnu v Zagradu je stal grad. Tri grajske hčerke, ki so se vozile po jezeru, so v nenadnem viharju utonile. Dva na smrt obsojena ujetnika sta si odkupila življenji s tem, da sta razbila Votlo peč. In ko je jezero odteklo tam pod Votlo pečjo, je dal graščak na mestih, kjer so našli hčerki, sezidati cerkvi - v spomin na Marijo cerkev sv. Device Marije na Jezeru, v spomin na Barbaro cerkev sv. Barbare in Rozaliji votlino pod cerkvijo sv. Barbare.

Zgodovina dolin koroškega kota se pričenja nekako med leti 2700 in 1800 pred našim štetjem, v času srednje in pozne kamene dobe - neolita. Redki kamniti predmeti, davno izgubljeni in pozabljeni v zemlji, po štiritisoč letih pa ponovno odkriti, so edini sledovi prvih prebivalcev v naših krajih. Na Prevaljah so našli sredi prejšnjega stoletja sekiro iz bronaste dobe, v tej zemlji je bil keltski srebrnik, ki ga je menda leta 1887 nosil nek načelnik železniške postaje kot obesek na verižici žepne ure.

Občutne spremembe v dolini ob Mislinji, Meži in Dravi so prinesli Rimljani, ki so gospodarili tu okoli 400 let. V rimski dobi je tod vodila glavna cesta iz Celeie, mimo Colatia in Zagrada, kjer je bilo rimsko postajališče – mutatio, dalje mimo Poljane, Holmca do Iuenne, današnje Globasnice v Podjuni, in naprej v Virunum na Gosposvetskem polju. V Zagradu, ob vznožju Barbarinega griča, so Rimljani ustanovili naselje z uglednimi prebivalci, saj so jih pokopavali v imenitnih, iz pohorskega marmorja grajenih grobnicah. Grobišče sodi v zadnjo tretjino 2. stoletja našega štetja, niso pa še odkrili pripadajoče naselbine. Konec 19. stoletja je Meža pod papirnico naplavila in ob povodnji razkrila okoli 60 marmornih plošč, reliefov, stavbnih členov grobnic, kipov. Nekaj so jih ljudje vzidali v svoje hiše in s tem vsaj za nekaj desetletij prikrili sledi in tako ohranili dokaze iz preteklost. Drugi so shranjeni v lapidariju Koroškega muzeja na Ravnah in v Deželnem muzeju v Celovcu. Iz Meže pod Brančurnikovim mostom so potegnili najbolj znano pričevanje o Rimljanih na naših tleh - rimski sarkofag, kamnito krsto, danes imenovano Brančurnikova klop. Brančurnikov dedej je vedel povedati, da je bila v Meži še ena taka klop. Grobišče doslej arheološko ni bilo sistematično raziskano, zato z zanimanjem pričakujemo rezultate sondažnih raziskav Koroškega pokrajinskega muzeja v letu 2006. Marsikatero še neodkrito skrivnost v svoji strugi skriva reka Meža, za katero ni jasno, kje točno je tekla pred 2000 leti.. V zadnjih stoletjih pa je vsekakor pomembno vplivala na urbanizacijo Prevalj..

V 6. stoletju so to območje naselili alpski Slovani ter ustanovili Karantanijo s središčem na Krnskem gradu in Gosposvetskem polju, kjer so do leta 1414 v slovenskem jeziku ustoličevali koroške vojvode. S seboj so prinesli pesem, lastno kulturo, mitologijo, podoben koren besed v slovanskih jezikih. Ko je Karantanija konec 8. stoletja prišla pod bavarsko in frankovsko oblast, se je začelo množično pokristjanjevanje alpskih Slovanov. Na ozemlje Koroške je s severa segal vpliv salzburške škofije, z juga pa oglejske patriarhije. Leta 811 je Karel Veliki kot mejo med obema cerkvenima središčema določil Dravo, ki je veljala vse do 1751. Leta 976 je Koroška postala samostojna vojvodina.
V zgodnjem srednjem veku so zgodovino Koroške med Pliberkom in Dravogradom sooblikovali Eppensteini, Traungavci in Spanheimi. Za Pliberk so pomembni grofi Heunburški in Auffensteinski. Po uporu Auffensteinov v 14. stoletju je gospostvo Pliberk prešlo v last Habsburžanov, ki so leta 1601 gospostvi Pliberk in Guštanj prodali grofu Thurnu. Med utrjene srednjeveške točke sodi gradišče pri Gradišniku na Lokovici, ki ga od pobočja ločita jarek in nasip. V petnajstem stoletju so na Koroškem pogosto plenili Turki. Ob pohodih skozi Mežiško dolino so se septembra 1473 utaborili na ravnini pred farno cerkvijo Device Marije na Jezeru in tu "z ognjem in mečem hudo počeli". O teh časih, na tej in oni strani Koroške, piše tudi Jakob Sket v povesti Miklova Zala. Turškim vpadom je sledila uvedba splošnega davka, gradnja obrambnega sistema, oblast je zahtevala vedno več in kmetom se ni "dobro godilo". Puntarji so s staro pravdo na koncu dobili le večje dajatve "za večno kazen".

Pa so daljnega leta naši dediji sklenili, da bodo sv. Uršuli sezidali hram,
»da je sedem dežel naokoli ne bo na bolj visoko gori take cerkve« ... Baje zaradi petih reči, ki bi jih pod plaščem Sv. Uršule nikoli ne zmanjkalo: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne ter prave vere.

Proti "drugačni" veri, protestantizmu, ki se je v naših krajih in po Evropi širil v 16. stol., so kristjani odločno nastopili. Ena izmed do danes ohranjenih posledic takega nastopa katoliške cerkve proti protestantom in njihovi veroizpovedi je bila gradnja cerkve sv. Uršule na Plešivcu, danes imenovanem Uršlja gora. Pobudniki in donatorji gradnje cerkve so bili v znamenju zvestobe kmečkega prebivalstva katoliški veri domačini in plešivski kmetje. Ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je vodil gradnjo cerkve in 18. avgusta 1602 tudi posvetil najvišjo ležečo cerkev v Evropi, je Goro imenoval Mons Ursulanum sive Pleshiviz.

Razcvet življenja v našo dolino so prinesle reforme Marije Terezije in Jožefa II. ob koncu 18. stoletja. Olajšana je bila tlaka, zmanjšane so bile dajatve, pričel se je gospodarski napredek in industrijski razvoj. Odprla se je pot do znanja, učili so se obrti, hodili v šole. Nastajala je upravna dokumentacija naše dežele, popisi prebivalcev, uvedbe hišnih številk, katastra, v katerega so vnašali popisovalci imena krajev, kot so jih uporabljali prebivalci že stoletja. Na Prevaljah, ki je bila takrat še Farna vas dobimo prvi znani katasrski zemljevid z vrisanimi najstrejšimi hišami, Katastral Plan der Gemeinde Pharrdorf in Kärnthen Klagenfurter - Kreis Becirk Bleiburg 1827.

Prevalje so nastale v času železarstva.

V začetku 19. stol., ko so bile Prevalje le katastrska občina na desnem bregu reke Meže, in je bila Fara še središče naše zgodovine, se je pripeljal baron August Rosthorn s parom vrancev in je obstal pri Logarju – Ahacu, tedaj edini gostilni v kraju. Ustavil se je tu pod hribom na levem bregu Meže in skupaj z bratom postavil temelje industrijskemu razvoju na tem območju.

K ocvrtim postrvim je postavila Logarica skledo strojnskih "rdečih črnic" in je imel Rosthorn dopadenje nad brusnicami in životno Logarico.

Dobršen del zgodovine Prevalj je tesno povezan z zgodovino železarne in premogovnika na bližnjih Lešah. Leta 1818 je magistratni uradnik Blaž Mayer obiskal kmeta Kresnika na Lešah, svojega tovariša iz vojaških let, in odkril premog, saj je kar silil iz leške zemlje. Kupil si je pravico do kopanja in kmalu je tu nastal eden največjih premogovnikov na Slovenskem. Bratje Rosthorni, lastniki prevaljskih fužin, so leta 1822 kupili pravice za kopanje rjavega premoga na Lešah. S tem so bili dani pogoji za razvoj železarske industrije, ki je ponesla v svet ime - Prevalje. Leta 1824 sta brata August in Franc Rosthorn postavila cinkarno in se leta 1835 preusmerila v železarstvo. Zgradila sta prvi delavski blok Preganthaus z značilno arhitekturo angleških delavskih blokov iz 18. in 19. stoletja. Sledili so "perzonalski" bloki za delavce leškega rudnika, železarniške delavce, delavce rudnika svinca, zgradila sta šolo za otroke delavcev železarne in rudnika Leše ... Slavo so Prevaljam prinesle železniške osi in tirnice z napisom Prevali, ki jih je Železarna Prevalje izdelovala za Ferdinandovo severno železnico na Češkem, za progo Milano-Monza v Lombardiji in glavno progo južne železnice Dunaj–Trst. Takrat so na veliko gradili "železno cesto" v Avstriji in Evropi. Prevalje so bile takrat v razcvetu. Gostilne so bile polne, prebivalci so se v njih lepo razporedili, nekje na štefan vina, drugje na žolco, spet drugje so radi po mizi treščili.
August Rosthorn in njegov tehnični direktor Josef Schlegel sta v tistem času na Prevaljah rešila zanju največji problem: kako pri pudlanju železa uporabiti rjavi (leški) premog namesto črnega. Po naključju odkriti, takoj patentirani postopek, je izzval v vsej Evropi popoln preobrat v železarstvu.
Pesem od prevaljške družine

V mirno dolino pod Uršljo je pripeljal hrup razvijajočega se sveta leta 1863, ko je skozi Prevalje pripeljal prvi vlak MariborCelovec. Železniška proga, čudo tistega časa, za katero je August Rosthorn skupaj z grofom Thurnom na upravnem odboru dosegel, da so jo za potrebe železarne do Celovca speljali mimo Prevalj, a ni mogla znižati stroškov proizvodnje v železarni, čeprav je nadomestila na desetine konj, ki so prevažali železo v svet. Do svoje ukinitve 1899 je bila Železarna Prevalje najmodernejša v tem delu Evrope.
Kriza železarstva na Prevaljah je spodbudila Valentina Ocvirka, bukovnika z Breznice, ki je okrog leta 1860 upodobil težke čase prevaljske zgodovine v pesmi "Pesem od prevaljške družine", "Prevalje naprodaj" je napisal dr. Franc Sušnik v Slovencu 1936 o kriznih časih železarstva na Prevaljah. "Prišle so hude lete", pojejo Šentanelski pavri. Prevaljčani so s pesmijo preganjali nesrečo in s pesmijo častili srečo. Tako je bilo nekdaj in tako je še danes.
Ugasnili so plavži, ostali so zaselki v spomin na čase železarstva na Prevaljah: Stare sledi, Perzonali, Glavarstvo, Ugasle peči, Šlokn … Najopaznejši ostanek železarne je 300 m dolg zid pod Ugaslimi pečmi proti železniški postaji, ki slikovito predstavlja ohranjeno dediščino železarske preteklosti na Prevaljah.

"Oj, ta šloken, spufani spomin prevaljske mogočnosti!"
je zapisal dr. Franc Sušnik v Prevaljški storiji.

Leše
Odkrita možnost uporabe rjavega premoga pri pudlanju je omogočila razcvet leškega premogovnika in Leš, kjer so rudarske obrate in stanovanjske hiše postavili že sredi prve polovice 19. stoletja. Do leta 1878 je vas dobila urbano podobo, ki jo je ohranila do danes. Kmečko okolje je postalo delavsko, kjer je rudarje prebujal zvonec s pozivalnice. Leški rudnik je cvetel, premog so uporabljali v prevaljski, pozneje v ravenski železarni. Postal je eden največjih premogovnikov na Slovenskem, a se rudarjem kljub temu ni dobro godilo. Iz leta 1886 je znan velikonočni punt zaradi skrajno slabih delovnih pogojev. Dosegli so povečanje zaslužka, uvedbo osemurnega delavnika s tremi izmenami, uveljavitev prepovedi ženskega dela v jami in vrnitev odpuščenih delavcev na delo. Po zaprtju železarne na Prevaljah premogovnika niso posodabljali. Po stodevetnajstih letih delovanja so opustili rudarjenje in leta 1936 so rudnik na Lešah zaprli, čeprav so se še vrsto let greli z leškim premogom. In ljudje so odhajali v dolino za kruhom, a ostale so sledi rudarstva in novega življenja na Lešah, ki se razcvetajo in spogledujejo s turizmom. "Kraj umira", je zapisal Jožko Jurač v knjigi o težkih časih, ob zapiranju rudnika rjavega premoga na Lešah.

Holmec

Rudnik rjavega premoga je deloval tudi na Holmcu. Odprli so ga grofje Thurni-Valsassina leta 1858 in je obratoval še med drugo svetovno vojno. Na začetku 20. stol. se je proizvodnja zmanjšala, ponovno pa se je povečala v letih gospodarske krize in po letu 1936, ko je tukaj našlo zaposlitev nekaj rudarjev iz zaprtega leškega premogovnika. Po drugi svetovni vojni so rudarjenje opustili. Holmec je postal pomemben kraj z mejnim prehodom z Avstrijo in kraj pomembnih dogodkov novejše zgodovine.

Šentanelci, ki jih varuje cerkveni patron sv. Danijel, se v starih časih niso dosti zmenili za dolino, kamor so dvakrat na leto odšli po sol, petrolej, sladkor in "špičke". Vse drugo so pridelali doma. Pokončen kmečki rod. Leta 1652 so v vasi postavili leseno Brusníkovo kajžo, danes najstarejšo ohranjeno hišo na tem območju. Šentanelci so za časa Avstroogrske že imeli svojo občino in še nekaj let v predvojni Jugoslaviji. Župani so bili premožni in zavedni pavri, ki so od cesarske oblasti izsilili, da je za sv. Danijel moral pisati dopise v slovenskem jeziku. Danes pa se v Šentanelu košatijo turistične kmetije in privabljajo turiste v okrilje svojega miru in mehkih poti.
Slovenija je doma v Evropi.

Obseg Koroške in meje so se skozi stoletja neprestano spreminjale. Koroško in Mežiško dolino so pomembno zaznamovali dogodki v letih 19141918 in po njej. Po koncu prve svetovne vojne so na Prevaljah že 1. 11. 1918 ustanovili Narodni svet za Mežiško dolino. Prva svetovna vojna in plebiscitna odločitev prebivalcev dela slovenskega ozemlja na Koroškem, 10. oktobra 1920, sta dokončno določili državno mejo. Vse upravne službe, ki so bile do plebiscita v Pliberku, so po njem prenesli na Prevalje, okrajno načelstvo pa za nekaj časa celo v bližnji Guštanj, danes Ravne na Koroškem. Takrat je Koroška izgubila Rož, Podjuno in Ziljo. Pod okrilje Avstrije so tako prišla politična in upravna središča, na katera je bila vezana tudi Mežiška dolina: Velikovec kot okrajno in Pliberk kot politično središče, Šmihel pri Pliberku kot cerkveno središče in prafara, v katere cerkveno upravo je sodila vsa Mežiška dolina z izjemo Kotelj, ki so spadale pod pražupnijo sv. Martina Šmartno pri Slovenj Gradcu. Nemška buržoazija je hitro pozabila na vse pred plebiscitom dane obljube. Nova državna meja je ostro zarezala mejo med tesno povezane kraje Mežiške doline in Podjune.
Leta 1938 se je z nacistično oblastjo stopnjevalo preganjanje Slovencev in doseglo vrh po letu 1941, ko je Nemčija napadla Jugoslavijo. Trhla jugoslovanska država SHS se je 1941 v nekaj dneh sesula. Nasilje nad posamezniki, narodi in rasami se je stopnjevalo. Iz Mežiške in Dravske doline so junija 1941 izselili prve družine v Srbijo. V štirih letih vojne so številni padli v bojih in umrli v nemških taboriščih. V pliberški okolici so začeli izseljevati slovenske družine v nemška taborišča. Nasilje je porodilo odpor, nastanek partizanskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja. Med nemško okupacijo je bila Mežiška dolina ponovno upravno povezana s Pliberkom in Velikovcem. Svojo oblast so na tem ozemlju organizirali člani narodnoosvobodilnega gibanja. Ob kapitulaciji Nemčije so se maja 1945 skozi Dravograd in Mežiško dolino umikale enote poražene vojske in na Poljani so 15. maja potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Po končani vojni je prišlo do maščevalnih ukrepov nad ustaši in domačini, osumljenimi sodelovanja z nacisti.
Sledila so leta odpravljanja posledic vojne. Rudnik svinca in cinka v Mežici in Železarna Ravne sta se razvila v gospodarska mogočneža, ki sta dajala kruh Korošcem. Dolina je oživela, pričel se je gospodarski razvoj, ki se je proti koncu 20. stoletja moral soočiti z novimi tehnologijami, spremenjenimi potrebami gospodarjenja in iskanjem novih poti in možnosti.
V zadnjih desetletjih so se pričeli rojevati novi pogledi na svet.

Ljudska pripovedka, ohranjena na avstrijskem Koroškem, pripoveduje,
da se bodo na področju Poljane in pliberškega polja končale vse vojne v Evropi.

Poljana, kraj zaznamovan s pomembnimi dogodki novejše slovenske zgodovine, je zaščiteno spominsko območje z imenom "Spominski park svobode in miru". Kot da številni pomniki zgodovine, ki opozarjajo na vojne grozote in izražajo odločenost človeštva, da ne bo več vojn, govorijo sama sebi. Junija 1991 je Slovenija na podlagi plebiscitne odločitve razglasila samostojnost, kar je povzročilo agresijo jugoslovanske vojske. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije. V spomin na te dogodke občina Prevalje od 7. maja 2001 praznuje občinski praznik na ta dan.

Pred dva tisoč leti nas je povezovala rimska cesta, v 19. stoletju železnica
in danes nas povezuje splet, skupni projekti in Evropa brez meja.

Osamosvojitev Slovenije je odprla nove možnosti čezmejnega sodelovanja in vključevanja Slovenije v Evropsko unijo, v kateri je Avstrija od leta 1995.
Na Holmcu smo 1. maja 2004 pričakali vstop v Evropsko unijo, skupaj s sosednjo občino Pliberk, kar pomeni nov mejnik v razvoju slovenske državnosti in tudi čezmejnega sodelovanja. Pričel se je politični, gospodarski in kulturni razvoj na drugačnih temeljih. Povezujejo se društva, povezuje nas kultura, šport, povezujejo nas skupni projekti in različne druge oblike sodelovanja, kar povezuje ljudi na obeh straneh meje.

Ime Prevalje je ponesla v svet Železarna Prevalje.

Prevaljam je narava namenila malo prostora in ga obsodila tičati v kotlu ob koncu doline, ki jo obrobljajo hribi, na Prevaljah so se razmaknili, da je lepši pogled na Uršljo in Peco, pod katero se je mesto ugnezdilo. A Prevalj ni videl, kdor jih ni videl z vrha, z grebenov okoliških bregov, ko se povzpneš v svitanje in zažarijo in odmevajo v dolu samo cerkveni zvoniki – Devica Marija na Jezeru, sveta Barbara in pod njo obrisi prebujajočih se hiš naselja Prevalje, ki je 22. decembra 2005 postalo mesto.

Ime Prevalje je baje latinskega izvora: Prae valle – Pred dolino (Podjunsko), kot je zapisal dr. Janko Sušnik v: Pripoved rimskih nagrobnikov iz Dobje vasi, 2001. Po drugi razlagi naj bi izhajalo ime iz prevala, čez katerega je vodila rimska cesta od Starega trga mimo Rimskega vrelca v Podjuno in se zgornja dolina prevali v spodnjo razsežnost. Leta 1814 so Prevalje upravno sodile v okrožje Celovec, ki je bil podrejen guberniju v Ljubljani, vendar se v tem letu ime kraja Prevalje v indeksu ne pojavlja. Pojavlja se tretja ugotovitev z materialnimi dokazi, katastrskim zemljevidom, da se je področje na desnem bregu reke Meže (danes Stare sledi) imenovalo Prewali, o čemer priča ohranjen zemljevid iz leta 1827. V gradivu franciscejskega katastra za Koroško po letu 1827 pa se pojavita Prevalje in Farna vas kot dve različni sosednji katastrski občini, ki sta bili poimenovani po najpomembnejših krajih na teritoriju, ki sta ga pokrivali. Z nastankom železarne na Prevaljah se je ob redkih kmetijah Dobrovnik in Strojnik ter hišah Ahac, Čebron, Vaukan … razvil nov kraj s krajevnim imenom Prevalje, ki se je proti vzhodu razširil do Farne vasi.
Prevalje so se rodile z železarstvom in se z razvojem železarstva začele širiti, zato so prejšnje območje Farne vasi poimenovali Prevalje, ime zaselka ob farni cerkvi Device Marije na Jezeru pa skrajšali v Na Fari. Središče urbanega naselja Prevalje se je razvilo ob glavni cesti, ki tudi danes občino Prevalje povezuje z Ravnami, Črno na Koroškem in preko Holmca z Avstrijo. Že od leta 1863 imajo Prevalje tudi železniško povezavo z Mariborom in na drugi strani s Pliberkom in Celovcem.

"Z jezikom smo ali nismo", je zapisal pesnik Florjan Lipuš.

Slovenski jezik je bil v srednjem veku v svojem družbenem položaju omejen bolj ali manj na preprosto ljudstvo, proti koncu 15. stol. in v prvi polovici 16. stol. so ga uporabljali nekaj več samo v cerkvi in v pravu. Zelo dragocena za zgodovino slovenske govorice v našem okolju sta Leški rokopis in dokaj neznani vpisi v slovenskem jeziku v matične knjige v cerkvi Device Marije na Jezeru Na Fari. Pomembna dokumenta, ne samo za Mežiško dolino, ampak za zgodovino slovenskega jezika.

Leški rokopis iz let 1757 - 1761 velja za najstarejše pisno pričevanje o slovenski govorici v Mežiški dolini. Kje je bil rokopis najden, žal ni bilo mogoče ugotoviti. Prof. Janku Glaserju, knjižničarju mariborske študijske knjižnice, je rokopis podaril šolski svetnik Franc Jerovšek, dobil ga je od upokojenega učitelja Antona Godca iz Limbuša, njemu pa ga je dal Ivan Miklošič, nekdanji vadniški učitelj v Mariboru. Rokopis je bil najprej last Zgodovinskega društva v Mariboru, od 26. 6. 1929 pa je shranjen v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice Maribor. "Edinstven rokopis je najstarejša priča slovenske govorice v Mežiški dolini in kot tak zasluži posebno pozornost.", je zapisal dr. Janko Kotnik. Neznani pisec je na petdesetih nepotiskanih listih v nemškem solnograškem koledarju za leto 1733 (Neuer Salzburger Schreib-Calender) zapisal 38 slovenskih besedil, mdr. molitve, cerkvene in ljudske pesmi, izreke, imena krajev, zapiske, recepte, legende, poročni nagovor.

Še zgodnejši ohranjen zapis v slovenskem jeziku v Mežiški dolini so posamezni vložki v latinskih matičnih knjigah župnije Device Marije na Jezeru v Farni vasi, v krstni knjigi (1641 - 1648) in poročni knjigi (1641 - 1644). Matične knjige s prvimi vpisi v slovenskem jeziku v Mežiški dolini hranijo v župnišču na Prevaljah.
Slovenski jezik se je skozi stoletja vsaj v uradnem delu umikal nemščini, z ozemeljskimi pravicami je bila dosežena tudi pravica do rabe lastnega jezika, ki je danes eden izmed uradnih jezikov združene Evrope. Za pravico uporabe slovenskega jezika naše manjšine na avstrijskem Koroškem se borijo še danes, čeprav 7. člen Avstrijske državne pogodbe natančno opredeljuje pravico do dvojezičnih napisov na področju slovenske manjšine na avstrijskem delu Koroške.
"Iz mohorjevk smo se učili brati!"

Do razcveta Prevalj v 19. stoletju je guštanjsko-farško področje predstavljalo enoten prostor. Šele z železarno je dobila Fara, Farna vas, s svojim katoliškim kmečkim in slovenskim jedrom novo vlogo. Predvsem iz narodnobrambnega vidika se razmahne družbena kulturna dejavnost na Fari. V mežnariji so leta 1819 začeli poučevati otroke, kar štejemo za začetek razvoja šolstva na Prevaljah. Čez sto let, 3. julija 1919, je sem iz Celovca v 64 vagonih »pribežala« Mohorjeva družba, Na Starih sledeh je dobila prostore tiskarna, v mežnariji na Fari pa uprava. Družba sv. Mohorja je tu ostala do 3. decembra 1927. V tedanjih nemirnih časih je ohranila svoje poslanstvo – tiskanje knjig v slovenskem jeziku, saj so natisnili 90 naslovov v blizu dva milijona izvodih. Knjige so prihajale v slovenske domove z Mohorjevimi zbirkami. Vzcvetelo je bukovništvo, knjižna ljubiteljska dejavnost na kmetih, samotarju s Strojne, Blažu Mavrelu, je Mohorjeva nekaj let pozneje v Celju izdala Camarske pesmi …

Prevalje so zaznamovane s knjigami. V osnovni šoli na Prevaljah je vzklila izjemna ideja o bralni znački, ideja prof. Stanka Kotnika in Leopolda Suhodolčana, ki je po petinštiridesetih letih prava kulturna posebnost in še vedno živi. Muzej bralne značke v Osnovni šoli Franja Goloba Prevalje hrani spomine in zanimivosti prvih podelitev Prežihovih bralnih značk v Sloveniji. Na Prevaljah je nastal tudi prvi biografski leksikon občine v Sloveniji, k domoznanstvu našega okolja s knjižnimi izdajami prispeva tudi Kulturno društvo Mohorjan.

V cerkvah se bohoti najbolj živ del umetnostne ustvarjalnosti zadnjih stoletij.

Tam nekje v deželi, kjer sta si blizu morje in gore, kjer je naš človek na obronke stisnil svoje domove in na sredo domovanj ali na vrh hriba postavil cerkev patronom božjim v čast, tam v dolino odzvanjajo zvonovi cerkva, ki se zlivajo s prebujajočimi jutri ali večernim slovesom dneva. Prva glasba, ki odmeva in prebuja ali pospremi k počitku. Cerkve izpričujejo človekovo hrepenenje po lepoti, ki želi prerasti vsakdanjost življenja. Na slovenski in na avstrijski strani.
Na vzhodu Na Fari se je začelo življenje ob farni cerkvi Device Marije na Jezeru, ki je bila v uradnih zapisih prvič omenjena leta 1335. K zadnjemu počitku pospremijo prebivalce Raven in Prevalj zvonovi cerkve sv. Barbare, zavetnice rudarjev na bližnjem pokopališču. V cerkvi so ohranjene freske v prvotnem gotskem prezbiteriju z letnico 1466. Po zdravje hodijo občani na Brinjevo goro k cerkvi sv. Kozma in Damijana, kjer zadnji del poti k cerkvi vodijo podobe križevega pota delo prof. Stanka Lodranta.

Neprecenljivi umetnini iz 15. stoletja sta gotski lepotici umaknjeni v samoto Leš, cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka, ki predstavljata najpomembnejšo sakralno arhitekturo v Mežiški dolini. Cerkev sv. Volbenka je na slovenskem prostoru rariteta v smislu podzidave kripte pod oltarnim prostorom, na Koroškem jo srečamo le še pri samostanski cerkvi avguštinskih korarjev v Dobrli vasi v Podjuni.
Sredi Šentanela, stoji cerkev sv. Danijela, po katerem je vas dobila ime. V cerkvi še danes zvoni zvon iz leta 1535, saj je Šentanel spadal pod celovško upravo in med vojno mu je bilo prizaneseno, da niso pobirali zvonov. Zgodnjegotska podružnična cerkve sv. Janeza Krstnika na Poljani pri Prevaljah stoji pred razpotjem cest, od katerih ena vodi čez mejo proti Pliberku, druga v zgornjo Mežiško dolino. Cerkev je iz zgodnejšega 14. stoletja in ima bogato stavbno zgodovino. Iz te cerkve izhaja velika srednjeveška umetnina, glava svetega Janeza Krstnika na pladnju iz poznega 15. stoletja, ki so jo Slovenci pokazali na mednarodni razstavi v Parizu.
Mehkobo naši pokrajini dajejo s svojim sporočilom in vsebino kapelice, križi in druga znamenja, ki so jih ljudje postavljali ob poteh in na razpotjih v dober namen, zaobljubo, v zahvalo ali v spomin.
Spominski park na Prevaljah je pomnik na ljudi in dogodke.

Na Prevaljah so se rodili številni ljudje, ki so s svojim delom zaznamovali širše koroško in slovensko okolje. Med njimi tudi: Anton Oliban, "prijatelj Prešernov", August Rosthorn, ustanovitelj Prevalj in železarstva na Prevaljah, Stanko Kotnik, pobudnik bralne značke, Leopold Suhodolčan, pisatelj in soustanovitelj bralne značke, dr. Franc Sušnik, duhovni oče gimnazije, knjižnice na Koroškem, Luka Kramolc, ljudski vižar, Lojze Lebič, skladatelj, akademik, Mitja Šipek, odličen metalurg, igralec, pevec, zborovodja, Andrej Grošelj, kipar, Benjamin Kumprej, akademski slikar, Ivan Rebernik, dr. filozofije, nekdanji direktor kataloga Vatikanske apostolske knjižnice, diplomat … O nekaj sto imenih govori Biografski leksikon občine Prevalje in predstavlja ljudi, ki so povezani s kraji naše občine in so s svojim delovanjem pustili sledi doma in po svetu od davnih začetkov do današnjih dni.

Kulturno vrenje

V dolini med Peco in Uršljo je doma pesem in bogata kulturna dejavnost. Začetki društvenega življenja v Podjuni in Mežiški dolini segajo v konec 19. stoletja. Takrat so nastajala prva pevska, kulturna in prosvetna društva. Društveno in kulturno življenje je bilo živahno vso 20. stoletje - glasbene, pevske in dramske skupine so bile ob športnih društvih vedno najaktivnejše. Med pobudniki in izvajalci različnih aktivnosti v posameznem kraju so v zadnjih desetletjih tudi turistična društva.
Koroška dolina in šentanelske tihote so že v preteklosti navdihovali marsikatero ljudsko pero - bukovnike, marsikaterega ljudskega vižarja in še danes navdihujejo izjemne Šentanelske pavre z legendarnim Mitjem Šipkom in pred njim ustanoviteljem zbora Luko Kramolcem, ki ohranjajo ljudsko izročilo in pojejo na posluh pesmi svojih dedov in pradedov.
Prevalje so zaznamovane s pesmijo in besedo, živi amaterska kultura. Tu so delovali in delujejo številni pevski zbori in manjše vokalne skupine. Med njimi je ambasador koroške pesmi in prepevanja - MPZ Vres, ki deluje že petintrideset let, najprej pod vodstvom Jožka Kerta in že v drugo desetletje pod vodstvom Almire Rogina. ŽPZ Karantanija navdušuje s svojo ubrano lirično pesmijo, mladi se vključujejo v Študentski pevski zbor KD Mohorjan, ljubitelji petja se vključujejo tudi v cerkvena pevska zbora župnije Prevalje in Šentanela ali se povezujejo v manjše vokalne skupine. Pesem in glasba sta Korošcem položena v zibel, je rekel že marsikdo. Ljubezen do pesmi in glasbe se prenaša iz roda v rod; to dokazuje Pihalni orkester Prevalje, v katerem so z različnimi inštrumenti desetletja dolgo navduševali rodovi: Jevšnikarjev, Forstnerjev, Sonjakov, Paradižev, Pavšetov, Vivodov, Podričnikov, Gradišnikov rod … Vztrajajo že več kot 95 let. Tudi ljubitelji plesa in dramske igre ohranjajo tradicijo in gojijo lastno ustvarjalnost. Šentanelska folklorna skupina Luke Kramolca neguje ljudski ples, Gledališka skupina Prevalje-Mežica KD Prevalje, pod režijskim vodstvom Vilija Strela neprekinjeno ustvarja že 40 let.

Kultura je bila vedno povezovalka

Vse do leta 1920 je bila Koroška enoten kulturni prostor, ko je vanj zarezala državna meja in otežila kulturno delovanje Slovencev na avstrijskem Koroškem, pri nas pa se je kulturno vrenje razcvetelo in doživelo rast. Med drugo svetovno vojno je bilo delovanje slovenskih društev prepovedano, po njej pa je na obeh straneh meje ponovno razživelo. O tem pričajo številni kulturni projekti. Med njim je najpomembnejša kulturna prireditev s štiridesetletno tradicijo in čezmejnim značajem, pevska revija Od Pliberka do Traberka, ki povezuje ljudi s te in onstran meje ter združuje pevce pri izvajanju ljudske in umetne pesmi. Druge, prav tako pomembne prireditve s tradicijo so Koroška poje, srečanja oktetov, malih vokalnih skupin, vižarjev, harmonikarjev ter godb na pihala.

Petje in odrska igra, pomembni društveni dejavnosti, v zadnjem desetletju vse bolj vplivata tudi na vsebino čezmejne kulturne izmenjave. Kulturna društva imajo za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika, ustvarjanju prostora za neovirano uporabo materinega jezika in za iskanje novih načinov kulturnega izražanja. Ideja čezmejnega sodelovanja odpira v dvojezičnem prostoru še drugo razsežnost, ki prerašča v večjezičnost, saj tudi med posameznimi društvi, ki delujejo na južnem Koroškem, vse pogosteje prihaja do sodelovanja ne glede na narodno pripadnost in jezikovno različnost udeležencev.

Društvo Kulturni dom Pliberk – Bleiburg je med najmlajšimi kulturnimi društvi v pliberški občini. V novo zgrajeni stavbi društva je večnamenska prireditvena dvorana, kjer potekajo kulturne prireditve, ki jih obiskujejo številni ljudje s slovenske strani Koroške. Kulturni dom uresničuje zamisel čezmejnega sodelovanja, hiša je odprta vsem, ne glede na njihovo narodnostno in svetovno nazorsko pripadnost. Kulturni dom je odprl svoja vrata in omogočil redno dejavnost zborom Foltej Hartman, Podjuna, Mlada Podjuna, Kralj Matjaž … V skrbi za telesno kulturo pa ima na razpolago športno dvorano, kjer potekajo treningi in različna tekmovanja.

Njihovo leto se ne šteje od Silvestra do Silvestra, ampak od "jormaka" do" jormaka".

Sejemski vrvež je bil vedno zanimiv za druženje ljudi, ne samo za trgovanje. Sejmi so bili pomembna oblika povezovanja in trgovanja v preteklosti, z razvojem industrije pa so se uveljavili tudi z novimi oblikami trgovanja. V zadnjih treh desetletjih se je na obmejnem območju Koroške razvila živahna trgovina, ki je tudi ekonomsko povezala ljudi.
Eden najstarejših sejmov tod okoli je "Pliberški jormak", najpomembnejši sejem za južno Koroško, ki je v zadnjih desetletjih prerasel svoje okvire in postaja čedalje bolj pomemben tudi za Mežiško dolino in celotno Koroško. Menda je v pliberško življenje vraščen tako, da tudi koledarsko leto štejejo od "jormaka" do "jormaka," ne pa od Silvestra do Silvestra.
Mestu Pliberk, ki je imel pravico do letnega sejma od leta 1393, je knez Albrecht III. podelil pravico do prirejanja letnega sejma na dan Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta. Od leta 1842 ga prirejajo na nedeljo po sv. Egidiju, to je na prvo nedeljo v septembru. Sejem poteka na travniku izven mestnega obzidja. "Pliberški jormak“ je bil do druge svetovne vojne živinski sejem, potem pa so ponudbo razširili. Počasi so prodajo živine opustili. Po letu 1920 je sejem izgubil gospodarsko pomembnost, znova pa je zaživel sredi šestdesetih let, preporod pa je doživel v zadnjih letih s povezovanjem s Slovenijo, ki na sejmih redno sodeluje, ljudje iz bližnjih krajev pa so redni sejemski gostje.
Na Prevaljah so vraščena v življenje Jesenska srečanja, kulturno-družabne prireditve drugi teden v septembru, ki se približujejo 20-letnici. Jesenska srečanja povezujejo s svojo raznoliko vsebino in ponudbo, tako živi otroški dan, dan za mlade, kmečki dan, sejemski dan, dan za upokojence ... Iz leta v leto postaja vabljivejši tudi za širše okolje.

Ob začetku in koncu poti je Gora.Tu smo doma.

To kar pomeni Slovencem Triglav, kar pomeni na avstrijskem Koroškem Peca, to pomeni Korošcem Uršlja gora, Uršlja ali kratko Gora, naših dedov dom…
Koliko rodov je v svojih nederjih že spoznala, koliko juter nam je polepšala s svojo bistrino in svežim pišem vetra, s sončnimi žarki, ki božajo njena pobočja, da se bleščijo in odsevajo ...
Med hitenjem se ozremo, da vidimo, kako je razpoložena, zakaj nas prebuja v hladna meglena jutra, od kod deževne vihe …
»No, zdaj sem doma«, nas prešine, ko vidimo njen vrh, vračajoč se domov. Kolikim Korošcem je bila in bo navdih ta podoba zvestobe … Tu gori je vedno doma lepota in mir. Ostanimo Gori zvesti. Tu smo doma.

     O projektu     Zemljevid     Zgibanki     Viri     Turistične informacije